DEKLARACIJA O SLABEM RAVNANJU IN ZANEMARJANJU OTROK
Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč. Zloraba otrok je lahko fizična, spolna, psihična ali zanemarjanje, največkrat pa se pojavlja v kombinaciji.
Pravice otrok so bile skozi zgodovino zelo različne. Največji prelom v otrokovih pravicah pa se je zgodil z Ženevsko deklaracijo leta 1924, kasneje z deklaracijo o otrokovih pravicah leta 1959 in Konvencijo Združenih narodov leta 1989. V Sloveniji je temeljni zakon, ki ščiti pravice otrok Zakon o preprečevanju nasilja v družini.
Kot zdravstveni delavci imamo tudi sami veliko odgovornost pri prepoznavanju nasilja in zlorab nad otroki in smo dolžni takšne primere tudi prijaviti. Naš temeljni dokument oziroma smernice, po katerih se moramo ravnati so zapisane v Strokovnih smernicah za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki jih je izdalo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.
1.UVOD
V seminarski nalogi se bomo v prvem delu osredotočili na to, kaj pomeni slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kako ga ločimo, kje se dogaja in kako ga prepoznamo. V drugem poglavju se bomo posvetili zakonodaji, ki govori o zaščiti otrok. Dotaknili se bomo zgodovinskega razvoja otrokovih pravic od leta 1924 naprej. V tretjem delu pa bomo govorili o tem kakšne so pravice in dolžnosti zdravstvenih delavcev ob prepoznavi slabega ravnanja z otrokom.
Zloraba ali trpinčenje otrok zajema vse oblike slabega ravnanja, telesnega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izpostavljanja otroka, ki ogroža ali dejansko škoduje otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali spoštovanju, v okviru odnosa, ki obsega odgovornost, zaupanje in moč (WHO Consultation on Child Abuse and Neglect, 1999).
Namen seminarske naloge je raziskati in predstaviti kaj dejansko opredeljuje pojem slabo ravnanje in zanemarjanje otrok, kateri so temeljni dokumenti, ki govorijo o otrokovih pravicah in kakšna je naloga zdravstvenih delavcev, ko prepoznajo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.
Cilj raziskovalne naloge je pregledati in preučiti relevantno literaturo, kot so to dokumenti, ki opredeljujejo pravice otrok in dokumenti, ki navajajo kakšen je protokol, ko zdravstveni delavci opazimo slabo ravnanje in zanemarjanje otrok.
2.SLABO RAVNANJE Z OTROKOM
Kot otrok se v seminarski nalogi smatra oseba mlajša od 18 let, torej mladoletni družinski član, razen če ni drugače določeno.
Prepoznava slabega ravnanja z otrokom je lahko očitna pri vidnih sledeh telesnega kaznovanja, ki ga otrok opiše, lahko pa je zelo negotova. Razlaga, ki jo poda starš, je pogosto netočna, bodisi ker ni pripravljen razkriti resnice ali ker jo podaja starš, ki za trpinčenje otroka ali zlorabo ne ve. Otrok je lahko premlad ali zaradi posledic slabega ravnanja z njim preveč prizadet, da bi lahko opisal dogodek, starejši otrok pa je lahko preveč prestrašen ali predvsem lojalen storilcu. (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015)
Zlorabo otroka lahko razdelimo v štiri osnovne oblike:
fizično nasilje,
spolno nasilje,
psihično nasilje in
zanemarjanje otroka.
Otrok je lahko izpostavljen eni ali več oblik nasilja hkrati. Slabo ravnanje pa lahko povzroča starš, sovrstniki ali tretje osebe in sicer doma, v šoli, na igrišču ali preko spleta.
2.1 FIZIČNO NASILJE IN ZLORABE
»Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Fizična zloraba otrok vodi do resnične ali potencialne telesne poškodbe zaradi ravnanja ali opustitve ravnanja.
Nastanejo lahko poškodbe, ki so namerno povzročene ali so posledica pomanjkljive zaščite otroka. Vedenja oziroma ravnanja, ki lahko povzročijo telesno poškodbo, so:
klofutanje, lasanje, udarec z roko ali predmetom,
brcanje, porivanje,
stresanje,
uporaba čezmerne moči pri telesnem stiku z otrokom,
namerna zastrupitev,
zadušitev,
ponarejanje/induciranje bolezni,
dopustitev ali izpostavljanje povečanemu tveganju otroka za nezgode.
Za fizično nasilje oziroma zlorabo značilne spremembe na koži so podplutbe različne starosti in podplutbe na predelih, ki so manj izpostavljeni poškodbam pri nesrečah. Opekline, ki so značilne za zlorabo, so manjše, okrogle oblike, povzročene s pritiskom cigaretnega ogorka, opekline, ki nastanejo s pritiskom vročega predmeta na kožo ali s potopitvijo otroka v vrelo tekočino.
Med zlomi kosti, ki nastanejo z namernim poškodovanjem otroka, so najpogostejši zlomi diafiz dolgih kosti okončin, posebno nadlahtnice, večkratni zlomi ali zlomi v različnih fazah zdravljenja. Posebno sumljivi zaradi posledic fizičnega nasilja so zlomi reber, lopatice, prsnice in drugi sicer pri otrocih redki zlomi.
Pogoste so tudi naslednje poškodbe: poškodbe trebuha, ki so drugi vodilni vzrok smrti pri zlorabah otrok, poškodbe glave so vodilni vzrok smrti zaradi zlorabe in so najpogostejše pri otrocih do enega leta starosti. Sindrom Munchausen by proxy je oblika zlorabe, nanašajoča se na otroka, ki ga starš vozi k zdravnikom zaradi simptomov, ki jih je sprožil prav starš sam (skoraj izključno mati). Ta zanika kakršno koli védenje o vzroku otrokovih težav, ki večinoma v odsotnosti matere izginejo. Sindrom Munchausen by proxy je najpogostejši pri novorojenčkih, dojenčkih in predšolskih otrocih. Matere storilke imajo večinoma poklicno izobrazbo ali izkušnje s področja zdravstvene nege. Večkrat so žrtve namišljenih bolezni tudi otrokovi sorojenci« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):
2.2 SPOLNO NASILJE IN ZLORABE
»Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera je otrok prisiljen in/ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Spolna zloraba pomeni vključevanje otrok v katere koli spolne aktivnosti odrasle osebe ali osebe v poznejšem razvojnem obdobju od otroka. Spolna zloraba je tudi vključevanje otrok v spolne aktivnosti oziroma ravnanja s spolno vsebino, ki so za otroke razvojno neprimerni, jih ne morejo razumeti, nanje ne morejo dati pristanka in ki vključujejo socialno nesprejemljiva vedenja. To so dejanja, pri katerih otroka uporabi druga oseba za zadovoljitev ali spolno vzdraženje ali za zadovoljitev ali spolno vzdraženje drugih.
Primeri spolne zlorabe so:
izpostavljanje spolnim organom ali namerno povzročeni kakršni koli spolni aktivnosti v prisotnosti otroka,
namerno dotikanje otrokovega telesa ali nadlegovanje otroka s strani osebe ali s predmetom z namenom spolnega vzburjenja ali zadovoljitve,
masturbacija vpričo otroka ali vključevanje otroka v dejanja masturbacije,
spolni odnos z otrokom, oralni, vaginalni ali analni,
spolno izkoriščanje otroka, ki vključuje pregovarjanje, opogumljanje, zahtevanje ali zaprošanje otroka ali vključevanje otroka v prostitucijo ali druge spolne aktivnosti,
izpostavljanje otroka razkazovanju, poziranju z namenom spolnega vzburjenja, vključno s snemanjem ali fotografiranjem,
spolna aktivnost med odraslo in mladoletno osebo (mlajšo od 15 let),
izpostavljanje otroka spolnim vsebinam z neposrednim stikom, fotografijami, filmi,
zavajanje, spolni komentarji, spolne kretnje odraslega do otroka,
izsiljevanje, grožnje in prisila v spolno aktivnost.
Storilci so večinoma otroku poznane osebe, pogosteje moški katerih odnos z otrokom pomeni prevlado moči in odgovornosti. Spolna zloraba se največkrat razkrije, ko se otrok o zlorabi zaupa vrstniku, kar je pogosto, enemu od staršev ali učitelju, ali po zaupnem telefonu za otroke v stiski. Zloraba lahko ostaja neprepoznana mesece ali leta. Pogosto povzroči tudi spremembe v otrokovem vedenju, nanjo je treba pomisliti ob seksualiziranem vedenju otroka, vodi lahko do socialnega umika, učne neuspešnosti, povečane razdražljivosti in nerazložljive agresivnosti. Pri starejših otrocih lahko vodi v samomorilno vedenje, beg od doma, ponavljanje storilčevega dejanja mlajšim, lahko se pokaže sekundarna enureza ali enkopreza ali poškodbe in okužbe genitouretralnega trakta« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):
2.3 PSIHIČNO NASILJE IN ČUSTVENA ZLORABA
»Psihično nasilje je ravnanje, s katerim povzročitelj nasilja povzroči pri otroku strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Psihično nasilje nad otrokom je stalen vzorec verbalne zlorabe, čustvene zlorabe, ravnanja in vplivov, ki otroku dajejo občutek, da ni vreden, ljubljen, zaželen.
Čustvena zloraba je običajno odnos med staršem/skrbnikom in otrokom, in ne posamezen dogodek ali vzorec dogodkov. Prisotna je takrat, kadar niso izpolnjene otrokove potrebe po naklonjenosti, potrditvi, doslednosti in varnosti. Čustvena zloraba se lahko kaže kot:
pripisovanje negativnih značilnosti, ki se kaže kot nenehno kritiziranje, sarkazem, sovražnost ali zvračanje krivde na otroka,
pogojevanje naklonjenosti, nege z otrokovimi dejanji, grožnje z zapustitvijo,
čustvena nerazpoložljivost enega od staršev,
prezgodnje nalaganje odgovornosti otroku,
premalo zaščite ali pretirana zaščita otroka,
odtegovanje pozornosti,
nedoslednost v odzivih na otrokova dejanja,
neprimernost izraženih zahtev in pričakovanj do otroka,
izpostavljanje otroka nasilju v družini,
izpostavljanje nasilju na splošno in nasilnim ali grozljivim vsebinam,
žalitve, zasmehovanje, manipuliranje, zastraševanje, sramotenje.
Posledice psihičnega nasilja oziroma čustvene zlorabe se lahko kažejo v otrokovem vedenju, mišljenju, čustvovanju ali telesnem zdravju. Primeri tega vključujejo ne-varen tip primarne navezave otroka, ne-organske vzroke za zaostanek v rasti, stisko, nizko samospoštovanje, zaostajanje v doseganju učnih ali razvojnih dosežkov, socialno plahost, agresivno vedenje do oseb, ki so mlajše ali šibkejše od otroka, kruto vedenje do živali. Meja resne oškodovanosti je presežena, ko zlorabljajoči odnosi prevladujejo in postajajo značilni za odnos med otrokom in staršem/skrbnikom.
Psihično nasilje je najpogostejša oblika zlorabe otrok in je hkrati med vsemi najredkeje obravnavana. Ima lahko dolgotrajne posledice za otrokov razvoj, poškoduje otrokov odnos do sebe, zmožnost ustvarjanja zdravih medosebnih odnosov in zmožnost otrokovega delovanja doma, v šoli in med vrstniki. Čustvena zloraba lahko zaznamuje zmožnost zaupanja drugim« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):
2.4 ZANEMARJANJE
»Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar starši, skrbniki ali tisti, ki so kako drugače dolžni skrbeti za otroka, opuščajo dolžno skrb za otroka, ustrezno njegovi starosti, razvoju in individualnim značilnostim. Zanemarjanje se kaže kot nezadovoljevanje osnovnih otrokovih potreb, kar privede do resne oškodovanosti ali nenapredovanja v razvoju zaradi nezadovoljive prehrane, telesne nege, neprimerne obleke, pomanjkanja toplote, spanja, skrbi za otrokovo zdravje, pomanjkanja nadzora, dnevnih rutin, učenja pravil, navezanosti in naklonjenosti odraslih, pomanjkanja čustvene topline, izkazovanja ljubezni, sprejetosti in pomanjkanja spodbud k razvojno primernim aktivnostim in kognitivnemu razvoju.
Posledice zanemarjanja se pri otroku običajno kažejo različno bolj v nekem obdobju kot v posameznem trenutku: otrok s ponavljajočimi se manjšimi poškodbami najverjetneje ni imel zadostnega nadzora ali varnosti, otrok, ki nenehno manjka v šoli, je lahko prikrajšan za intelektualne spodbude. Za očitno oškodovanost gre tudi, ko nezadovoljene otrokove potrebe prizadenejo njegovo blagostanje ali razvoj« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):
Slika 1: Spletna stran OneSky PET scan zdravih in zanemarjenih možganov
Vir: OneSky
Tudi otroci, ki so žrtve nasilja ali so le prisotni pri povzročanju nasilja enega od staršev nad drugim, imajo pogosteje zdravstvene težave, od raznih kroničnih bolezni do vedenjskih težav. Pri njih je pogostejša depresija, anksioznost in nasilje nad sovrstnicami/sovrstniki; ti otroci pogosteje naredijo samomor, uporabljajo droge in alkohol, zbežijo od doma, se ukvarjajo z mladoletniško prostitucijo in povzročijo kazniva dejanja spolnega napada (The Family Violence Prevention Fund, 2004).
3. ZAKONODAJA NA PODROČJU ZAŠČITE OTROK
»Otroci skozi zgodovino niso uživali nobenih pravic. Od antike do danes so se pravice otrok sicer nekoliko spreminjale, glavno vodilo vzgoje otroka pa je kljub vsemu bilo telesno kaznovanje. Šele v 20. stoletju so se pojavile prve težnje o ureditvi otrokovih pravic kot posebne skupine, najprej z Ženevsko deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1924, še posebej pa z Deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1959. Po tem dokumentu so nekatere države vzele pravice otroka pod drobnogled in jih uredile v svoji notranji zakonodaji. Največji preboj v ureditvi pravic otroka pa je bil dosežen s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki podrobno ureja pravice otroka, hkrati pa ustanavlja Odbor za otrokove pravice, nadzorni organ nad izvajanjem konvencije, kateremu so države pogodbenice dolžne poročati o doseženih ukrepih. Odbor podaja tudi sklepne ugotovitve na ta poročila ter daje priporočila za izboljšanje ali sprejetje novih ukrepov glede pravic otrok. S tem dokumentom, ki je mednarodnopravno zavezujoč, se je nivo otrokovih pravic zelo izboljšal, tudi v Republiki Sloveniji. Konvencija pa si prizadeva tudi za odpravo telesnega kaznovanja otrok, kar ji je v mnogo državah tudi uspelo, velik premik na tem področju pa je bil dosežen tudi v Republiki Sloveniji, z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008, ki je definiral tudi fizično obliko nasilja v družini, v bližnji prihodnosti pa naj bi začel veljati Družinski zakonik, ki izrecno prepoveduje telesno kaznovanje otroka. Tako so se v zadnjih dvajsetih letih, po zaslugi Konvencije o otrokovih pravicah, pravice otrok zelo izboljšale, vse več držav pa odpravlja tudi telesno kaznovanje« (Šatur, 2011)
V nadaljevanju se bomo dotaknili bistvenih dokumentov, ki opredeljujejo otrokove pravice.
3.1. ŽENEVSKA DEKLARACIJA
Prvi dokument za zaščito otrokovih pravic je nastal 26.9.1924 pod okriljem Društva narodov, znan kot »Ženevska izjava« oziroma Ženevska deklaracija o otrokovih pravicah, ki je bil prvi dokument, ki je priznal pravico otroka do posebne zaščite. To je bil prvi akt, ki se je v celoti ukvarjal z otrokovimi pravicami.
Ženevska izjava pravi, da je človeštvo dolžno nuditi otrokom najboljše kar lahko ponudi ne glede na raso, veroizpoved ali državljanstvo. Govori o tem, da je potrebno:
otroku dati vsa sredstva, ki so potrebna za njegov materialni in duhovni razvoj,
da je potrebno otroka, ki je lačen nahraniti;
otroka, ki je bolan, je treba negovati;
otroku, ki je zaostal, je treba pomagati;
prestopnike je potrebno vrniti;
za sirote je potrebno poskrbeti in jih zaščititi;
otrok mora biti prvi, ki v času stiske prejme pomoč
otroka je potrebno zaščititi pred vsemi oblikami izkoriščanja;
otrok mora biti vzgojen v zavesti, da morajo svoje talente izkoristiti v dobro soljudi.
3.2. DEKLARACIJA O OTROKOVIH PRAVICAH (DOOP)
Deklaracijo o otrokovih pravicah (krajše DOOP) je soglasno sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra 1959 z resolucijo št. 1386 (XIV). (Varuh človekovih pravic)
V preambuli deklaracije je med drugim zapisano, da glede na to, da sta otroku zaradi njegove telesne in duševne nezrelosti potrebna posebna skrb in varstvo ter ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom kakor tudi po rojstvu, glede na to, da je bila potreba po takem posebnem varstvu navedena v Ženevski deklaraciji o otrokovih pravicah iz leta 1924 in priznana v Splošni deklaraciji človekovih pravic ter v statutih specializiranih agencij in mednarodnih organizacij, ki imajo na skrbi blaginjo otrok, ter glede na to, da človeštvo dolguje otroku najboljše, kar premore razglaša Generalna skupščina to Deklaracijo o otrokovih pravicah, da bi otroci imeli srečno otroštvo in da bi za svoj blagor in blagor družbe, v kateri žive, uživali vse pravice in svoboščine, ki so v Deklaraciji naštete, ter poziva starše, posameznike in dobrodelne organizacije, krajevne oblasti in nacionalne vlade, da priznajo te pravice ter se s postopno sprejetimi zakonskimi in drugimi določili in v skladu z naslednjimi načeli borijo za njihovo uveljavljanje. (Varuh človekovih pravic)
4. načelo pravi: »Otrok mora uživati vse ugodnosti socialnega varstva. Imeti mora pravico do življenja in razvoja v zdravih okoliščinah. Zato je treba njemu in njegovi materi dajati posebno nego in varstvo. Skrbeti je treba zanj in za njegovo mater že pred porodom. Otrok ima pravico do ustrezne prehrane, stanovanja, razvedrila in zdravstvenih storitev.« (Varuh človekovih pravic)
9. načelo pravi: »Otroka je treba obvarovati pred vsemi vrstami zanemarjanja, okrutnosti in izkoriščanja. V nobenem primeru ne sme biti predmet trgovine. Otrok ne sme biti sprejet na delo, dokler ne doseže določene starosti. V nobenem primeru ga ne smemo prisiliti ali mu dovoliti, da bi delal v poklicu ali opravljal tako delo, ki bi slabo vplivalo na njegovo zdravje ali vzgojo, oziroma škodilo njegovemu telesnemu, duševnemu in nravnemu razvoju. (Varuh človekovih pravic)
3.3. KONVENCIJA ZDRUŽENIH NARODOV O OTROKOVIH PRAVICAH (OZN)
Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 44/25 z dne 20. novembra 1989. Veljati je začela 2. septembra 1990 v skladu z 49. členom. (Varuh človekovih pravic)
Glavno vodilo konvencije so otrokove koristi.
V prvem členu je zapisano, da za namene te Konvencije pomeni otrok vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej.
V šestem členu konvencija OZN pravi, da države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja in, da bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in razvoj.
O primerih zanemarjanja in trpinčenja otrok govori konvencija v 19., 34. in 39. členu:
19. člen
»1. Države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.
2. Takšni zaščitni ukrepi naj, če je to primerno, vključujejo učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo, kakor tudi druge oblike zaščite ter ugotavljanje, obveščanje, prijavljanje, preiskovanje, obravnavanje in spremljanje prej naštetih primerov trpinčenja otrok in, če je potrebno, poseg sodišča.«
34. člen
»Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo otroka zavarovale pred vsemi oblikami spolnega izkoriščanja in spolnih zlorab. V ta namen bodo države pogodbenice še posebej sprejele vse ustrezne državne, bilateralne in multilateralne ukrepe, s katerimi bodo preprečile:
a) napeljevanje ali siljenje otroka h kakršnikoli nezakoniti spolni dejavnosti; b) izkoriščanje otrok v prostituciji ali drugih nezakonitih spolnih dejavnostih; c) izkoriščanje otrok v pornografskih predstavah in gradivih.«
39. člen
»Države pogodbenice bodo s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov pospešile telesno in duševno okrevanje otroka, ki je bil žrtev kakršnekoli oblike zanemarjanja, izkoriščanja ali zlorabe, mučenja ali kakršnekoli druge oblike okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ali oboroženih spopadov, in njegovo ponovno vključitev v družbo. Takšno okrevanje in ponovno vključevanje v družbo mora potekati v okolju, ki krepi otrokovo zdravje, samospoštovanje in dostojanstvo.«
3.4. ZAKON O RATIFIKACIJI EVROPSKE KONVENCIJE O URESNIČEVANJU OTROKOVIH PRAVIC-EVROPSKA KONVENCIJA O URESNIČEVANJU OTROKOVIH PRAVIC
11. oktobra 1999 takratni predsednik RS Milan Kučan ratificira zakon Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, sklenjeno v Strasbourgu 25. januarja 1996 z Zakonom o ratifikaciji Evropske konvencije o uresničitvi otrokovih pravic (MEKUOP). Ta konvencija se uporablja za otroke mlajše od 18 let. (Uradni list RS)
Cilj te konvencije je v korist otrok spodbujati njihove pravice, jim priznati procesne pravice in jim omogočiti uresničevanje teh pravic tako, da so otroci sami ali prek drugih oseb ali organov obveščeni in jim je dovoljeno, da lahko sodelujejo v postopkih pred pravosodnimi organi, ki jih zadevajo. (Uradni list RS)
3.5. USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
55. člen Ustave RS, ki opredeljuje temeljne človekove pravice in svoboščine govori o tem, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. V 56. Členu pa navaja pravice otrok, ki naj uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon. (Varuh človekovih pravic, Ustava RS, 56. člen).
3.6. ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI (ZPND)
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (krajše ZPND), ki je bil sprejet leta 2008, v 3. Členu prepoveduje vsakršno nasilje v družini. Nasilje opredeljuje kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega proti drugemu družinskemu članu (v nadaljnjem besedilu: žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok. (Uradni list RS)
Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico. (Uradni list, ZPND, 4. člen)
Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. (Uradni list, ZPND, 51. člen)
Center za socialno delo je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. (Uradni list, ZPND, 119. člen)
Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka. (Uradni list, ZPND, 120.člen)
4. VLOGA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV PRI PREPOZNAVANJU SLABEGA RAVNANJA IN ZANEMARJANJA OTROK
Zdravstvena služba ima pri obravnavi nasilja v družini posebno poslanstvo, saj je edina institucija, s katero bodo v nekem trenutku svojega življenja prišle v stik skoraj vse žrtve nasilja v družini.
Obveščanje pristojnih institucij s strani strokovnih delavcev in delavk v zdravstvu ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V skladu z njim so strokovni delavci in delavke v zdravstvu o sumu nasilja v družini dolžni obvestiti pristojni center za socialno delo in/ali policijo oziroma državno tožilstvo. Prav tako so zdravstveni zavodi oziroma organizacije dolžni izvesti potrebne postopke in ukrepe za zaščito žrtve, ji nuditi ustrezno pomoč ter zagotoviti spoštovanje njene integritete.
6. člen
(dolžnost prijave)
»(1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
(2) Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov, ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvesti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok ali oseba, ki zaradi osebnih okoliščin ni sposobna skrbeti zase.« (PIRS, ZPND, 6. člen)
»Zdravstvena služba je zelo pomemben člen pri prepoznavanju nasilja v družini, vendar se zdravstveni delavci pogosto zaradi premajhne informiranosti, nedorečenosti postopkov in negotovosti o svoji vlogi odzovejo pozno in z zadržki (Brcar, 2004). Zdravstveni delavci morajo biti nujno soudeleženi v postopku obravnave nasilja v družini tako iz etičnih in zakonskih razlogov, saj jih glede dolžnosti ravnanja in dolžnosti prijave zavezuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) (Uradni list RS, št. 16/2008), kakor tudi zaradi dejstva, da je nasilje v družini javnozdravstveni problem epidemičnih razsežnosti« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015).
Zdravstvene delavce zavezujeta zakon in etika, da si ob nasilju v družini ne zatiskajo oči in aktivno delujejo v prid žrtev. Kadar se ne želimo vmešati oziroma ko poskušamo biti nevtralni, soglašamo z ravnanjem povzročitelja nasilja, četudi to ni bil naš zavesten namen (Freire, 1970).
»Zdravstveni delavci imajo izjemno pomembno vlogo pri prepoznavanju žrtev nasilja in ustreznem ukrepanju ter zagotavljanju pomoči žrtvam, saj so strokovnjaki, s katerimi se bodo žrtve nasilja najverjetneje srečale. Izpostavljenost nasilju namreč pomembno vpliva na zdravje žrtve, tako na telesno kot na duševno, in posledice izpostavljenosti so dolgotrajne. Obravnava žrtev nasilja s strani zdravstvenih strokovnjakov opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/2008) (ZPND) in Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št. 38/2011). V skladu z njima so strokovni delavci/delavke v zdravstvu dolžni izvesti potrebne postopke in ukrepe za zaščito žrtve, ji ustrezno pomagati ter zagotoviti spoštovanje njene integritete. Prav tako so o primerih suma nasilja v družini dolžni obvestiti pristojni center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo. Ključna določila so zapisana v 5. in 6. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini ter 5. in 6. členu Pravilnika o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti.
Smernice so zbirka priporočenih ravnanj, korakov za obravnavno otrok žrtev zlorab in nasilja ter odraslih žrtev nasilja za različne zdravstvene delavce, ki se bodo morda srečali z nasiljem v družini. Posebej so oblikovane smernice za obravnavo žrtev nasilja v družini v patronažni službi ter v ginekologiji in porodništvu. Uporabljajo se skladno s štirimi temeljnimi etičnimi pravili medicinske stroke: spoštuj bolnikovo (žrtvino) avtonomijo, ravnaj tako, da bo za bolnika (žrtev) najbolje, s svojimi ravnanji ne povzročaj škode in bodi v svojih ravnanjih pravičen ter enako obravnavaj enake probleme.
Kadar starši ali drugi, ki jim je bila zaupana skrb za otroka, ne zagotavljajo ali ne zmorejo zagotoviti otrokove dobrobiti in varnosti, je za zagotavljanje zaščite otroka in za otrokov razvoj primernega življenjskega okolja odgovoren pristojni center za socialno delo.
Tudi širša družba ima odgovornost skrbeti za dobrobit in zaščito otroka, zato je vsak posameznik, zlasti pa strokovne delavke in delavci, dolžan takoj, ko izve za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je otrok izpostavljen nasilju ali ogrožajočemu življenjskemu okolju, ukrepati (v skladu s svojimi pooblastili in etiko). Ukrepanje in pomoč zlorabljenemu otroku morata biti takojšnja« (Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravniške dejavnosti, 2015):
5.ZAKLJUČEK
V seminarski nalogi smo govorili o samem zanemarjanju in slabem ravnanju z otroki in opredelili kaj smatramo pod pojem otrok, kaj smatramo pod zlorabo in slabo ravnanje z otrokom. V nadaljevanju smo preučili zakonodajo in veljavne pravne predpise, ki so se skozi zgodovino opirale na zaščito in varstvo otrok. Nalogo pa smo sklenili kot bodoči zdravstveni delavci z dolžnostmi in postopki, ki jim moramo slediti v kolikor opazimo zlorabo ali zanemarjanje otrok.
Skozi naše raziskovanje smo lahko videli, da je skozi zgodovino nastalo precej dokumentov, ki se zavzemajo za otrokove pravice kar nas veseli, saj so le ti najranljivejša skupina in se jih lahko hitro zavede in zlorabi.
Slaba plat pa je ta, da se zlorabe in zanemarjanja otrok največkrat dogajajo v domačem okolju, kjer naj bi bil otrok varen, ljubljen in spoštovan, navzven pa je takšno neprimerno ravnanje z otrokom zelo težko prepoznati, saj ne upajo povedati in skrivajo traume v sebi. Tako so ravno zdravstveni delavci prvi, ki zlorabo opazijo, saj se jim otroci zaupajo, zato pa je še bolj pomembno, da znamo v teh primerih ustrezno postopati.
Kljub temu, da je bilo v zgodovini veliko trpinčenja in zlorab otrok in menimo, da je vsako nasilje nad otrokom absolutno in definitivno potrebno prepoznati in kaznovati, se to dandanes še vedno dogaja. Menim, da bi bilo na tem področju narediti večjo kampanjo, da bi ljudje, ki prepoznajo nasilje, bodisi sosedje, prijatelji, okolica, družba nasploh, vedela kam točno se obrniti in kakšne so posledice, saj ljudje še vedno rajši zatisnejo očesa in obrnejo hrbet, ker se ne želijo izpostavljati in mešati v prepir. In dokler ta led ne bo prebit in se bomo začeli zavedati, da je to naša dolžnost, etična in moralna, da to storimo, menimo, da se bo slabo ravnanje z otroki še vedno dogajalo.
Predvsem pa nas skrbi tudi porast internetnega maltretiranja, ki se v največji meri dogaja v šolah.
»Otrok ne tepi! Ne le zato, ker so udarci boleči, temveč, ker so globoko nemoralni in grdi.« »Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem«
(Ellen Key)
6.VIRI IN LITERATURA
Geneva Declaration of the Rights of the child. Dostopno na http://www.un-documents.net/gdrc1924.htm (21.3.2018)
Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. 2015. Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Dostopno na: http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_2015/nasilje_v_druzini/STROKOVNE_SMERNICE_ZA_OBRAVNAVO_NASILJA_V_DRUZINI_PRI_IZVAJANJU_ZDRAVSTVENE_DEJAVNOSTI.pdf (21.3.2018)
Pirs. Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5084 (21.3.2018)
Šatur, Rok. 2011. Otrokove pravice in pravni vidiki telesnega kaznovanja otrok skozi zgodovino. Maribor: Pravna fakulteta Maribor
Uradni list Republike Slovenije. Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Dostopno na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/84974 (21.3.2018)
Unicef UK. Dostopno na: https://www.unicef.org.uk/what-we-do/un-convention-child-rights/ (21.3.2018)
Varuh človekovih pravic. Deklaracija o otrokovih pravicah. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah/ (21.3.2018)
Varuh človekovih pravic. Konvencija o otrokovih pravicah (OZN). Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/konvencija-o-otrokovih-pravicah-ozn/ (21.3.2018)
Varuh človekovih pravic. Ustava Republike Slovenije. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/ustava-zakoni/ustava-republike-slovenije/ (21.3.2018)